No, pa se je končal. Vem, da bo vse še prišlo za mano, ampak že zdej se valda zavedam, da je to, kar sem mela priložnost doživet, neki posebnega. Za cel lajf, a veš?

Pa ne gre za olimpijski duh, niti služenje keša, navezovanje stikov, nč od tega.

Ko je bla Kitajska leta 2001 izbrana za gostiteljico olimpijskih iger 2008, sem si zaželela, da bi jih lahko doživela. Takrat še pojma nisem mela, kam me bo lajf odpeljal, vedla pa sem, da bi bla rada v Pekingu, ko se bo prižigala bakla. In evo...v prvi vrsti.

Mam norveškega frenda, k mi je enkrat reku, da je treba bit hvaležen za stvari, k se ti zgodijo. Ampak čist zares hvaležen, ne samo rečt, da si, pa pozabt.

Sej vem, da dostikrat najedam s to svojo karmo in prepričanjem, da se vse dobro vrne z dobrim in slabo s slabim. Vem, da ste me v zadnjem letu težko razumel, ko sem vse štekala in kar naprej oproščala ter zagovarjala. Ampak sej zdej ne gre za to. Kar hočem povedat je, da se vse stvari zgodijo z razlogom. Vesna se dostikrat pizdi, da je res že noro, kakšno srečo mam in kako to, da se mi vedno zgodi, kar si želim. Ne vem, če bi temu rekla sreča, je pa res, da stojim za tem, kar počnem, kar delam in kdor sem. Mogoče je to to, ne vem.

Nočem bit patetična, zato bom več razložila, če se ti bo dal poslušat.

Do takrat pa naj samo mal pokažem, kako se je vse skupaj zaključilo. Sicer mam še ene par videov, k jih nisem dala gor, čeprav so se od zadnjega zapisa zgodile še tri slovenske kolajne. Mal me je minil, ko se je gospod SDS zavihtel na Kozmusov hrbet in ga zajahu na polno. Tega se mi pa res ne da.

Zato naj ti dam za pogledat, kako je zgledala zaključna slovesnost od blizu, mogoče dobiš mal tega filinga, katerega jst še čakam, da pride za mano.

Bird's nest leži v Olympic Greenu, kjer je več športnih prizorišč na kupu. Notr lahko prideš s karto za katerikoli event, drugač je pa tam tud media center, od koder so poročal akreditirani novinarji, McDonalds (kva pa!), ene par sponzorskih trgovin, v glavnem pa se tam na veliko dogaja "bil sem tam" slikanje:



Direkt pod gnezdom, pa tole:



Filing, ko prideš na stadion, je valda čist hud. Čeprav priznam, da mi je bolj dogajal, ko sem prišla gledat atletiko. Kakorkoli že, tkole je to:



In potem uresničenje sanj slehrnega sodobega potrošnika - zastonj stvari! Vsak je na stolu dobil vrečko, v kateri je blo tole:



Potem so pa prostovoljci (svaka jim čast, čist zares!) kazal, s čim kdaj mahat, da bo vse zgledal tko lepo, kot ste vi potem vidl po televiziji. No, jst se tega nisem šla. Pa ne zato, ker sem tok zlo kul. Zgolj zato, ker se mi ni dal.

Tkole je pa potem zgledal od blizu. Posnetki so itak čist amaterski, ampak ajde, čist tko, da mal vidte:



Sam men je blo valda najboljš, ko so gor prišli športniki. Ne mi dajat za poslušat raznih veljakov, velikih imen in "kdo bo prvi govoru" protokola - oni so mi bedni. Športniki so tisti, k so tuki pomembni, štiri leta delajo za to, da pridejo na olimpijske in naredijo največ, kar lahko. The best jih je blo gledat, ko so pritekli gor, čist navdušeni, sproščeni, vsak s svojim fotičem in čist nakulirani. Nekak se zaveš, kar dostikrat pozabiš, da so ravno tko ljudje, kot si ti sam, samo da so se v lajfu posvetil enim drugim ciljem. Velik bolj kul ciljem. Bravo športniki, alal vam vera:



No, potem pa, komot kot sem, sem si zaželela mal lufta, vetra v laseh, ognjemeta brez strehe od stadiona nad glavo, mal...ja, če smo že pri ciljih...pihnt sem hotla enga, kaj naj rečem. Šla sem si po pivo, se usedla direkt pod stadion, pihala in gledala ognjemet. To sem nardila, ja - in najboljš mi je blo. Evo ga ognjemet:



In to je to.

Razmišljala sem, če bi nadaljevala s temle blogom tud potem, ko se vrnem domov. Pa sem se hitr odločla, da ne. Sej se itak vse od blizu zmenmo. Ne da se mi pa pisat kr neki, ne da se mi pisat o Mizica Pogrni Se produktih in tem, kako neumn je Big Brother, ne da se mi razlagat, kater komad mi je trenutno kul in kakšni so se mi zdel Viktorji. Že zdej se mi zeha, sam da pomislm. Zato je to to, ljudi moji, v Ljubljano se vrnem te dni, potem vas pa itak srečam.

Ajde!

Slikca je izpod ognjemeta. Fino je blo, še boljš bo!

9,69!

Včeri se je v Ptičjem gnezdu, kjer potekajo tekmovanja v atletiki, zgodil svetovni rekord. Usain Bolt se je poigral in naredu tole: 

Stadion je drugač čist hud, tko da turistične fotke ne uidejo:

Sicer pa smo včeri spet upal, da bomo proslavljal in pil in se slikal z veslači, ampak na koncu ni blo nč. V Shunyiju, kjer se dogajajo veslaške tekme, je blo res največ slovenskih navijačev doslej, ampak tud to ni pomagal, da bi Špik in Čop prišla dalj, kot do petega mesta. Tkole je blo, glej: 

Četverec sem zgrešila, ker sem šla dol na pir, ampak baje tud nisem dost zamudila. Naši luštni in močni fantje so bli namreč četrti. Škoda. 

Očitno mormo čim manj pričakovat, da potem dobimo medaljo. Tako, kot se je zgodilo z Lucijo Polavder v judu, ki je osvojila bron. V petek smo imeli tako v Slovenski hiši še en žur in tik preden sem se s odpravila ven na Long islande, sem mogla sprobat še, kakšen občutek ima bronasta kolajna:

Trinajstka zame, pa mal za Saro

Včeri sem bla, kot sem se že pohvalila na vseh ostalih medmrežnih kanalih, na tenisu. Ker se mi ne da pisat, naj govorijo posnetki. 

Priznam, da sem si karto, ki je bila borih 50 evrov, privoščila zgolj in samo zarad Djokovića, ker sem ga res enkrat hotla vidt igrat v živo. To so ti nacionalni ponosi, priznam. Ne vem, kako mi je ratal, ampak posnela sem ga v čb tehniki, pa naj bo tko: 

Aja, valda. Novaka je prišel gledat tud Boban, ki sem ga kumi prepoznala. Ampak, ko pa sem ga, sem pa prov po najstniško stopila do njega in končal se je tkole: 

Ob istem času je igral tud Nadal, tko da sem po prvem setu hotla it pogledat še njega. Tkole sem si krajšala pot in hkrati vam kazala, kako vse skupi zgleda:



No, seveda sem se uštela, ker nisem bila edina, ki je hotla dobit v glavo Nadalovo žogco. Ni mi ratal notr pridt, ker se je drenjalo že preveč ljudi, tko da sem se spet mal igrala:



Šla sem nazaj gledat Novaka, kjer sem se usedla med zemljake, mal poklepetala z njimi in skupi smo se veselil njegove zmage:



Za njim je igrala Venus, tko da sem, preden sem se odpravla na ta glavni court, pogledala še mal njenih mišic. Priznam, da me ni preveč impresionirala, tkole na delč mi njena energija ni preveč všeč. Ampak kdo pa sem jst, da bi sodila, ne? Evo je:



Potem sem pa pohitela na glavni stadion, kjer je igral gospod Federer. Res je, da me je njegova igra po televiziji vedno več al manj dolgočasla, ampak vidt ga v živo, je pa čist neki druzga. Hladn k špricer, igra noro lepo in očitno je še dobr, da sem šla včeri, ker dons je že zgubu. Tole je bil njegov zadnji match point na tem turnirju, kasnej me je mal zanesl, ampak sej sm znana po tem, da znam kričat ljudem, naj se slečejo. Ne vem zakaj, tko me prime, še preden se zavem. Jebiga, zdej je, kar je. Tuki mate:



No, vsekakor bi bil pa včerajšnji dan čist hud že zato, ker smo dobil prvo medaljo na letošnjih olimpijskih. Upam, da ne tud zadnjo. No, dobil....Sara jo je dobila, ne, mi smo si potem samo zasluge lastil. Jo povabil (valda) v Slovensko hišo in tuki je čist mal tega filinga. Ful je simpatična, bla je orto potrpežljiva, kljub temu, da se ji je vidl, da bi šla najrajš s svojimi domov. Bravo, Sara, čist zares. Svaka čast:

Prijetno utrujena

Odkar smo začel delat s Slovensko hišo, mam res ful mal časa in verjamem, da vas zanima, kaj se dogaja na tej strani planeta, kjer potekajo olimpijske igre in kjer 18 milijonsko mesto diha z njimi. Rada bi pisala in razložila, ampak sem vsak dan na koncu dneva tako utrujena, da komaj gledam.

No, ajde, bom probala.

Najprej, kar se tiče Slovenske hiše. Tuki smo zato, da združmo biznis s športom. Ekipa 14 ljudi nas skrbi za delegacije, ki prihajajo k nam in imajo tu svoje sprejeme, zabave, konference, itd. Moja zadolžitev? Pomagat ljudem pri komunikaciji, ždet na sestankih s Kitajci in Slovenci ter skrbet za to, da slovenski gostje, ki spijo v naši hiši, zvejo kej o Kitajski ter jim razlagat o tem in onem. Vse lepo in prav, navezala sem že neki ta pravih stikov, za katere sem prepričana, da mi bodo prišli prav v prihodnje, ampak kdaj je pa res vsega preveč.

Čim zjutraj pomolim glavo čez vrata svoje sobe, me že čaka 6 glav, ki ima zame vsaka svoje vprašanje. Od uslužbencev hotela, od katerih seveda noben ne zna anglešk in mi sporočajo čist vse, do gostov, ki jih zanima, kakšno bo danes vreme. Čist zares in brez heca so me zadnjič, ko je deževalo, trije vprašal, kdaj bo nehal....Hvalabogu je tuki še Janko, tako da se pritisk in nadloge porazdelijo in se na koncu dneva lahko skupi nasmejiva nesmislom, ki jih sprašujejo.

Na koncu dneva me pa seveda čaka še pisanje člankov. Tuki vam jih dam mal za prebrat, da se ne bom ponavljala. 

O otvoritveni slovesnosti, taksistih in zloglasni cenzuri. Pri zadnjem članku naj opozorim, da naj bi osumljenec za umor deklico prepričeval, naj NE skoči z mosta in ne naj skoči z mosta. To so te tiskarske napake. Člankov je seveda še kar nekaj, jst sem se zdele poguglala in najdla tele, če vas zanima še več, naredte isto. Google velja.

Če preskočim cel teden, naj pokažem, kaj se je dons kej dogajalo. Zjutri je bil največji problem ta, kako bomo proslavili medalje, ki nas zihr čakajo. Kajak in judo pa sta bla današnja aduta.

Tkole je zgledal preden smo bli čist razočarani:


Najprej smo šli pogledat Kauzerja na kajak, kjer sem vam posnela mal varnostnega pregleda in baywatch prostovoljca. Aja, maskotam se reče Fuwa, na posnetku se namreč mal zapletam.



Potem pa prihod na tribuno in filing iz tam:



Ker mi je na fotiču zmanjkovalo baterije, sem jo kukr šparala za finale in veselje ob medalji, tko da sem Kavzerja v polfinalu samo poslikala. Tko da, evo eno fotko čist sam za filing. No, ok, dve. 




Ker se Kauzer ni uvrstil v finale, smo se, še vedno polni upanja, odpravili v eno uro oddaljeni univerzitetni center, kjer se je Žolnirjeva v repasažu (ja, točno dons sem prvič slišala to besedo in še vedno ne vem točno, kaj pomen) borila za nadaljevanje tekmovanja. Če bi zmagala, bi se borila za tretje mesto. No, zmagala ni, jst sm pa vseen dobila priložnost, da si prvič v življenju pogledam tekmo v judu. In prvič si to stvar pogledat na olimpijskih, tud ni kr tko. Vsaj men se zdi, no.

Tkole je blo, glej:



Naši so navijal, ampak zmagal je pa sigurno tale Japonc. Ker sem manjši računalniški debilček, ne znam obrnt videa, tko da se opravičujem, ker bo treba glavo nagnit v desno, ampak obljubim, da se splača:



In za konec dam še enkrat tegale, k mi kar ne gre in ne gre iz glave. Ta je še od olimpijske vasi, ampak še vedno ga ne morem pozabt. "Say you, say me" je odslej najina pesem. Kero telo, pa sej to ni res!

High Five!

Še pet dni. 

Ravnokar sem se vrnila z obiska olimpijske vasi in kar malo težko diham od vseh vtisov. Res je, da sem v Pekingu šele par dni in da je bilo očitno, da se dogaja velika stvar, ampak danes sem se stvari dotaknila od blizu. 

V vasi najdeš vse - banko, pošto, bazen, fitnes, tako postavne fante, da se ti zmeša ter restavracijo za 5000 ljudi in glih ene tok različnih okusov. Predvsem pa ima sprehod po vasi edinstven vibe in še kar ne dojamem, da sem dobila priložnost, da ga začutm. In to še preden se bodo tu nabrali ostali novinarji, ki mi bodo zakrivali pogled. 

Šele nekje na pol poti sem se zavedla, da so tukaj res zbrani top of the top športniki iz celega sveta. Ok, to sm čist zares dojela, ko sem prišla do fitnesa. Au! Sej ne, da sem se v življenju, kaj velik zadrževala v fitnesih, ampak tam je vse v hitrem posnetku. Res! Kolesa vrtijo tok hitr, da sem se mogla jaz usest od utrujenosti. 

Ko sem hodila od enega objekta do drugega, sem srečevala kitajske odbojkašice (excuse my french), nemške rokometaše, korejske judoiste, tamale gimnastičarje....in takrat me je usekal - BAM! Olimpijske! V naslednji minuti sem že klicala čaleta. To sem morala podelit z njim in mamo.

Pomoje me je obisk tako zelo navdušil zato, ker sem do sedaj poslušala, brala in pisala samo o sranju in tem, kako kitajska vlada pospravlja pod preprogo, v ljudeh pa vre. Ob vsem balastu, ki se nabira okoli teh olimpijskih, mi je uspelo dat petko tistemu, kar naj bi predstavljale. Pretty cool. 

Danes se nisem pogovarjala o tem, kolikšne so možnosti, da se bo v tem času zgodil teroristični napad, nisem razmišljala o tem, zakaj se kar naenkrat ne upam več vozit s podzemno in nisem poslušala negativnih predikcij. Zato tud takšna smešna fotka. Danes si dovolim bit naivna in nevedna. 

Ena fejst fina nedelja je bla. In še kar traja.

She's really elegant in this movement

Počutim se kot kmet v mestu. Kunming je res vasica v primerjavi s Pekingom in zdi se mi, kot da bi bla v čisto novi državi. Država, kjer ti čistijo pepelnike, kjer dobiš pijačo v dveh minutah, kjer ti pobrišejo mizo, kjer se avtomobili dejansko ustavijo, da lahko prečkaš cesto, kjer se v taksiju ne kadi, kjer pijačo lahko naročiš v angleščini in kjer povsod šopa klima. Hm. To ni Kitajska, kot jo poznam jaz. Je pa fino, for a change. 

Z Luciotom sva šla na pekinško raco včeri. Dobra je, za popizdit je dobra.


On je šel pol igrat fuzbal na poln želodc, jst pa pit močne Long Islande. Mhm.

2500 km kasneje

Evo, po mnogih bitkah in neskončnem čakanju na letalo, sem končno v Pekingu. Na letališču je bil cel kaos in čisto vsi avioni so mel zamudo. Ja, teroristi nam nažigajo strah v kosti.
Tole je prizor iz kunminškega letališča, v bistvu kar pred njim, saj prvi varnostni pregled opravijo že pred vstopom v stavbo. Potem te čakata še dva pregleda in zamuda letala. Sweet. Hvalabogu se mi ni treba zdej v tem mesecu premaknit več nikamor.



Drugač skvotam pri Luciotu, dons mam pa zmenek s tistim Kutcherjem, o katerem sem pisala spodaj.

Vse je fino, vse je točno tko, kot mora bit.